Nacionalni svet invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS) je naše društvo lansko leto povabilo k sodelovanju  v okviru evropskega projekta Vseslovenska akcija ozaveščanja o socialnem vključevanju invalidov. Na povabilo sem kot predsednica društva odreagirala in prosila članico Sara Medja ali bi bila pripravljena sodelovati. Namen projekta je, prispevati k večji socialni vključenosti oseb z različnimi oblikami invalidnosti ob hkratnem ozaveščanju širše družbe o različnosti, vključevanju invalidov v družbo, o njihovem življenju in uspehih, ki jih dosegajo ne glede na invalidnost.

Med izjemnimi posamezniki, ki kljub bolezni ne obupajo, je tudi naša članica društva KVČB Sara Medja. Leta 2022 je prvič zbolela za hudim ulceroznim kolitisom in so ji zgolj po dveh mesecih od prve kaplje krvi na blatu odstranili celotno debelo črevo. Sara od takrat naprej živi z ileostomo. Njena zgodba pa je navdihujoča, saj kljub težkim zdravstvenim preizkušnjam ni pozabila živeti. Uspešno je diplomirala iz dietetike in kar sama poučevala študente in profesorje o prehrani pri KVČB. Eden izmed večjih strahov je bil, kako se vrniti na plesne odre. Sara namreč že več kot 15 let pleše orientalske plese. Gre za estetski šport, kjer je pomembno kako izgledaš predvsem pa je ogromno gibov izvedenih prav s trebušnimi mišicami. Po veliki in naporni operaciji je okrevanje dolgotrajno, poleg tega je izgubila več kot 20 kg in s tem velik delež mišične mase. A prav ples je bil tisti, ki jo je rešil. S plesom ti je omogočeno, da telo čutiš drugače, nekoliko bolj zavedno, kot večina posameznikov. Kirurgi in zdravniki so bili navdušeni nad močjo trebušne stene, kar je posledica prav trebušnega plesa. Z vztrajnostjo in prilagajanjem se je na novo naučila izvajati gibe in premikati trebušne mišice na način, da ileostoma ne odpade stran sredi odra. Njena osebna zdravnica je nanjo ponosna, saj pravi da je Sara ostala nasmejana punca predvsem pa zvesta sebi in svojim strastem, saj počne stvari, ki jih je počela pred boleznijo, morda le z malce drugačnim pristopom.

Projekt »Vseslovenska akcija ozaveščanja o socialnem vključevanju invalidov« je potekal tako, da je pred fotografski objektiv stopilo 25 ljudi, ki imajo različne oblike invalidnosti – invalidi na vozičku, slepi, gluhi, ljudje s cerebralno paralizo, amputiranci itd. Moto projekta je Spoznajmo navdihujoče in pogumne ljudi. Iz fotografij je nastala potujoča razstava.

Razstava je dobila navdih iz leta 2016 Nič drugačne mame, kjer so bile fotografirane mame otrok s posebnimi potrebami. Obe razstavi sta nastali pod objektivom fotografa Primoža Lavreta. »Z razstavo želim invalide približati vsem nam. Njihovih zgodb namreč ne poznamo; kljub svoji invalidnosti živijo normalna življenja. Tomi, ki je amputiranec brez noge, je na primer operativni gasilec. Gre za plemenite ljudi, ki niso nič drugačni od nas,« pravi Primož Lavre. Fotografiranje je potekalo v okoljih, ki so invalidom domača, v katerih delajo, ustvarjajo in bivajo.

V torek, 21.1.2025, je NSIOS so v desnem atriju Mestne hiše v Ljubljani odprli potujočo fotografsko razstavo Nič drugačno življenje, med slavnostnimi govorniki pa sta bila tudi Predsednica Državnega zbora mag. Urška Klakočar Zupančič ter Zagovornik načela enakosti Miha Lobnik. Razstavo je odprl ljubljanski podžupan Dejan Crnek, ki je poudaril, da živimo skupaj in spoštujemo vse različnosti, saj je razstava polna ljubezni, sočutja, združevanja in dobrih mislih in če bi bilo tega malo več, bi bil svet lepši za vse. Zagovornik načela enakosti Miha Lobnik je spomnil, da smo se kot družba pred petnajstimi leti v konvenciji o pravicah invalidov pred mednarodno skupnostjo zavezali, da bomo poskrbeli, da se bo družba spreminjala in prilagajala tako, da bo čim bolj dostopna vsem ljudem, ki jih zaznamujejo različne oblike invalidnosti.

Predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je dejala, da individualnost, ki jo spodbuja današnji svet, lahko hitro preide v sebičnost in nerazumevanje za potrebe drugačnih s čimer pa lahko postanemo bistveno revnejša družba. Na nekaterih fotografijah so tudi živali in one nas ne obsojajo, temveč samo vračajo našo ljubezen, saj ne opazijo naših telesnih pomanjkljivosti. Prav tako se je strinjala, da potrebujemo za vključevanje invalidov storiti še veliko. Otvoritve razstave se je udeležil tudi nekdanji predsednik Milan Kučan.

Potujoča razstava »Nič drugačno življenje« bo na ogled skozi celo leto na različnih lokacijah, v desnem atriju Mestne hiše v Ljubljani, City centru Celje,  Europarku Maribor, Knjižnici Velike Lašče, URI Soča, Mali loži Koper, Knjižnici Slovenj Gradec, Galeriji Vipavski Križ.

Sporočilo razstave

Z novo razstavo želi Primož Lavre javnosti predstaviti raznolike zgodbe invalidov, ki podirajo tabuje in uspešno izkoriščajo svoje prednosti. Kot trdi sam: “Vsako življenje se začne z rojstvom in konča s smrtjo – na to nimamo vpliva; vmes pa je življenje in to mora biti polno in enakopravno za vse.”

Vsak posameznik, ki je stopil oziroma zapeljal invalidski voziček pred objektiv, je uspešen pri svojem delu, športu in hobiju. Vsem pa je skupno to, da jih njihova invalidnost ne ovira, temveč kljub vsemu delajo zase, za bližnjo okolico in skupnost, v kateri živijo. To je bilo tudi glavno sporočilo, če povzamem fotografa Primoža pravi: “Vsi smo ljudje, za zgled si vzemimo tiste, ki so za marsikaj prikrajšani, ampak kljub temu živijo polno življenje. Z veliko volje in nasmehom lahko dosežemo marsikaj. Seveda pridejo trenutki slabosti, nemoči, ki se jih ne smemo ustrašiti. S skupnimi močmi lahko spreminjamo svet in ljudi okoli sebe, predvsem pa sebe.”

Mateja Saje, Sara Medja