Ena želja: imeti družino
Majhna sobica v študentskem naselju v Rožni dolini. Na postelji sem v položaju zarodka. Obliva me znoj, neznosne bolečine pretresajo vse telo. Ne vem, kaj se dogaja, vem le to, da je nekaj hudo narobe. Krči so včasih tako hudi, da težko diham, zato se pri iskanju najboljšega položaja spravim na kolena, glavo tiščim v blazino, noge so pokrčene. Nekoliko pomaga. Globoko diham in počasi se bolečine umirijo. Ne vem, koliko časa sem v tem položaju, odločim se, da moram jutri res obiskati zdravnika.
Študentska zdravnica me vidi prvič. Kartoteko imam na Koroškem, še pri svoji pediatrinji. Nisem je potrebovala, ker nisem bila bolna. Diagnoza: neustrezna študentska prehrana, hudo zaprtje. Svečke naredijo čudež in vesela prejmem informacijo, da so to bolečine, primerljive s porodnimi, in da res ne bom težko rodila, ker sem jih dala že večkrat skozi.
Tako študentsko življenje teče v svojih ustaljenih tirnicah, ki pravzaprav nikoli ni ustaljeno in 1996 končujem diplomsko delo. Med poletjem delam na študentski organizaciji, tedensko vozim očeta na obsevanja na onkološki inštitut, saj je zbolel za rakom. Dnevno ga obiskujem tam, saj sem edina mogoča obiskovalka, vsi najini so daleč. Težko mi je, oče ima raka na grlu, bolezen mu ne prizanaša. Hitim z diplomo, saj res želim, da je ob meni, ko končam. Žal je bolezen močnejša in diplomiram mesec dni po njegovi smrti, tudi zaradi birokratskih zapletov. In potem se pojavi prvič. V tako hudi obliki. Zagon ulceroznega kolitisa. Le da takrat ne jaz ne zdravniki tega še ne vemo. Krvave driske, trebušni krči, vročina, slabost, vrtoglavica. Najbrž sem še kaj pozabila, predvsem v straniščni školjki je bilo videti slabo, in zaradi stroge diete ter močnih krvavih drisk kilogrami letijo kot za stavo. Pa ne gor.
Prva izkušnja hospitalizacije. Odločim se, da bo to v mojih rodnih krajih, saj so tam domači, ki me lahko obiščejo. Tri tedne odležim, kljub vsem možnim pregledom točne diagnoze ne postavijo.
V domači oskrbi si hitro opomorem, čez pol leta sem že v prvi službi.
Kmalu se iz podnajemniškega stanovanja z možem seliva v majhno stanovanjce z ogromnim kreditom. Ni važno, na poti je dojenček. Lepo raste, nobenih težav, le na ta svet se mu nič ne mudi in tako s 14-dnevno zamudo izbere, da bova »žurala« 31. decembra. Rodi se punčka, ki je po ocenah mojih sodelavk par številk prevelika zame. Hej, saj res, na šoli za starše so nam povedali, da ko vidijo enega velikega očeta in majhno mamo, bo zaplet. Midva se ob tem veselo smejeva, saj sploh nisva dojela, da opisujejo najine mere.
Kljub težkemu porodu je moja sreča prinesla poplavo solz in zahtevo, da moram nadeti ustno masko, ker bom s prehladom okužila novorojenko. Mož jim pojasni, da je to curljanje iz vseh lukenj na obrazu le posledica neizmerne sreče.
Zdaj smo trije.
Domov nas pospremijo prve snežinke.
Seveda, to ni pravljica in kaj kmalu opazim krvavo blato in bolečine ter krče v trebuhu. Stroga dieta učinkuje. Vendar se tokrat odločim, da želim izvedeti, kaj se dogaja in tako tudi dobim uradno diagnozo. Ulcerozni kolitis.
Prejela sem Salofalk in bolezen je v remisiji več let.
Zdravniki me ob želji za še enega otročka zelo spodbujajo. Tako naročimo še enkrat. Izberemo ime in smo vsi v veselem pričakovanju. Sončna jesenska sobota na ljubljanski tržnici je namenjena nakupu blaga, da sešijem hiško, v kateri se bosta malčka lahko igrala in uganjala vse mogoče norčije za zaprtimi vrati. Srečna sem.
Po prihodu domov me bolečina v trebuhu preseka na pol. Neznana bolečina je to. Nikoli še doživeta. Pa vendar vem takoj. Zdravniki le še potrdijo. Še nerojeni/-a se poslovi.
Po dobrem tednu doma se pojavijo bolj znane bolečine in najhujša nočna mora ob pogledu v straniščno školjko. Tokrat dieta ni dovolj. Za tri teden sem hospitalizirana, prejmem vsa mogoča in nemogoča zdravila, infuzije in venski kateter, ki pa ob vseh drugih dejavnikih povzroči še trombozo. Okrevanje je dolgotrajno, vendar mi da možnost, da žalujem ob izgubi.
Tokrat traja okrevanje dobre pol leta.
Želja po še enem članu ne ponikne. Po času, ki je potreben, da se zacelim na vseh ravneh, začne želja dobivati močnejši naboj. Preverim pri vseh vpletenih (zdaj so to poleg gastroenterologa še trombotični specialisti). Dobim zeleno luč.
Vendar glava reče NE. Ni tako neumna ta glava. Srce pa ne da.
Aja, pa bo Lilika to naravo ogoljufala. Mož s težkim srcem pristane, da poskusiva z umetno oploditvijo. Tri tedne injekcij, ki ne dajo nobenega rezultata razen pojasnitve, da sva neplodna.
Novica ni posebno presenečenje, glede na to, kako se obnaša moje telo in brez večjih senzacij to kmalu sprejmeva.
Fokus življenja se obrne, »končno« si misli mož, ker se boji. Boji se zame, za moje zdravje. Tudi jaz se bojim in to je zadostna blokada.
S hčerko si najdeva novo ljubezen: konje. V vasi, v katero se bomo preselili, imajo konje. Ljubezen je nepopisna in tako se najprej navduši hči, se nauči in ena taka tiha, v mojih možganih še vedno nemogoča želja se uresniči. Ne gre mi preveč dobro, tudi strah me je, vendar po nekaj zapletih ugotovimo, da sem primerna za srednje velike ponije oziroma da sem premajhna za konje običajne velikosti. Včasih bi bila užaljena do nebes, zdaj sem hvaležna, da imam možnost učiti se in sobivati s temi prečudovitimi bitji.
Vsa ta sreča in selitev v novo hišo takoj ko je mogoče, za nas pomeni, da kuhamo v »Piki poki« (Volkswagnov starodobni avtodom), imamo plastično stranišče zunaj hiše, še prhamo se pred hišo, kar prinese tudi sprostitev. Na vseh ravneh. In ustvari novo življenje.
Raste tri mesece, potem ga bolezen spet ustavi. Krvave driske napovejo rezultat, čeprav ga ne morem sprejeti. Dolgo. Po letu dni vseh mogočih zdravljenj, dolgotrajne hospitalizacije in neučinkovitosti množice alternativnih poskusov debelo črevo odstranijo, prejmem ileostomo.
Naš novi član je Hugo, največji tibetanski terier, kar jih je svet videl. In najbolj naš. Že ve, da je prišel zdravit.
Tega je že osem let. Pa to je že nova zgodba. Za debelo knjigo. Mogoče pa jo spišem kdaj.
